Urban Praprotnik – ambasador Konjiškega maratona

Urbana Praprotnika vsi poznamo kot izjemnega tekaškega trenerja, strokovnjaka za gibanje, predavatelja in resničnega, pravega poznavalca tekaškega športa.

Urban je ob tem tudi človek, ki rad bere in posluša različna poljudnoznanstvena tolmačenja življenja. Rad se udeležuje kulturnih prireditev – od koncertov, gledališča, kina. Zadnji dve leti tudi rad poje in se uči peti. Je človek, ki ga navdihujejo Sokrat, Charlie Chaplin, Tim Noakes, Daniel Liberman in drugi. In kot pravi sam: »Predvsem sem vesel, da tako veliko stvari rad počnem in da imam pri tem večinoma tako prijetno družbo kot je moja žena Jasmina«.

Urban Praprotnik je torej mnogo več kot tekaški trener – tek je namreč nit, ki njegovo življenje tke v toliko različnih vzorcih – od najlepših do tistih najbolj bolečih. Kot pravi sam: »Ker seveda veliko tečem, bi lahko kdo pomislil, da mi tek pomeni vse. Če pomislim, je res ravno obratno, s pomočjo teka imajo vse reči v življenju večji pomen. Čutim, kako bolj polno živim s pomočjo teka na različnih dejavnostih. Hkrati pa me v bistvu vse to tudi ustvarja, takšnega tekaškega trenerja, kot sem«.

Namesto klasičnega opisa, ambasadorja Konjiškega maratona – Urbana Praprotnika – predstavljamo skozi intervju – iskreno izpoved, polno srčnosti in duše.

 

  1. Ni skrivnost, da gojite izjemno ljubezen do teka. Kam pravzaprav segajo začetki vaš tekaške strasti?

Za mano je bil, mislim da, peti razred osnovne šole. Bile so poletne počitnice, ko sem šel s tri leta starejšim bratom na tek po gozdu in travnikih. Med tekom so se oblaki na hitro zgostili in presenetila naju je močna nevihta. Močne kaplje so se odbijale od tal. Midva pa sva vsa premočena tekla naprej. Takrat sem začutil nekaj posebnega. Tako zelo živega. Oblaki so se izlili in umaknili močnemu popoldanskemu soncu, ki se je lesketal na premočenih travah. Ta tek sem mi je tako močno vtisnil v spomin, da z mano še vedno živi. Nekako ga dojemam kot krst v močnejše dojemanje teka.

  1. Kako pa je nastal tekaški trener Urban kot ga poznamo danes?

Sem zelo netekmovalni tekaški trener. To najverjetneje izvira iz mojega otroštva, ko sem vedno tekmoval s svojim bratom, ki je bil ne samo starejši od mene, ampak tudi zelo nadarjen in povrhu še tekmovalen. Najine igre so tako bile velikokrat tekmovanja. Jaz pa sem le izjemoma kdaj zmagal. No, morda se je to zgodilo le dvakrat ali trikrat. Tekmovanj med nama pa je bilo verjetno več kot tisoč. S tem sem razvil stari olimpijski pristop “važno je sodelovati in ne tekmovati”.

  1. Torej ste na strani netekmovalnosti?

Netekmovalnost je pri teku, v primerjavi s tekmovalnostjo, toliko bolj človeku prijazna. Tekmovalnost nas skoraj vse oropa užitka v samem teku. Seveda tisti, ki zmagujejo, oziroma dosegajo svoje tekmovalne cilje, tudi uživajo v soju slave in družbenega priznanja. Ampak še vedno, ko tečemo na vso moč je to skoraj zagotovo fizično mučenje in ne ravno užitek. Zakaj? Zakaj je tek na nož tako neprijeten? Pri teku se lahko človek v zelo kratkem času zelo obremeni. Skoraj ni gibanja, ki bi človeka lahko bolj intenzivno obremenila, kot ga prav tek. Torej je tek “zelo oster nož” in se na njem skoraj vsi urežemo, če tečemo na nož. In kaj je pri tem žalostno in škodljivo? To, da skoraj ves šolski sistem spoznavanja otrok s tekom temelji na tekmovalnem načinu teka. Testiranje na 600 metrov, tekmovanja v krosu, šolska tekmovanja na 300 in 1000 metrov. Torej otrokom damo v roke oster nož in jim rečemo: igrajte se s tem nožem in slepo verjamemo, da se pri tem ne bodo “poškodovali”. Skoraj vsi se “poškodujejo”. Ja, skoraj vsi otroci tako razvijejo strah pred tekom. Moje poslanstvo vidim predvsem v tem, da prikažem ljudem, običajnim ljudem, ki lahko hodijo, da lahko tudi tečejo, da lahko v teku zelo uživajo. Da lahko torej tečemo na človeku prijazen način.

  1. Kdo so tisti idoli, ki so pomembno vplivali na razvoj vaše tekaške poti?

Moji vzorniki so Sokrat, ki je zelo lepo povedal nekaj osnovnih življenjskih resnic v njegovi prvi učni uri (preberi spodaj). Prav tako Charlie Chaplin, ki si je podaril pesem za sedemdeseti rojstni dan (preberi spodaj). Potem ne morem mimo Tima Noakesa, zdravnika, raziskovalca in tekača, ki je razdrl žal še vedno prisoten nevarni mit o nevarnosti dehidracije. Dodatno je tu še Daniel Liberman, antropolog in tekač, ki je razvozlal in razumljivo povezal evolucijo človeka z vztrajnostnim tekom.

  1. Zagotovo ste v življenju naleteli na ovire – katere so bile prelomne in kako ste jim bil kos?

Ena od prelomnic v mojem življenju je smrt očeta. Takrat sem imel 19 let. Še tisti dan sem šel teči v gozd. Jokal sem in tekel. Zelo sem bil povezan z njim. Pravzaprav sem to še vedno. S pomočjo teka sem se lažje vzel v roke in še bolj odločno zaživel naprej. Druga prelomnica v življenju pa je spet povezana s tekom. Ko sem srečal Jasmino, ki je zdaj moja žena, imava štiri otroke in ob njej čutim, da res lahko živim sebe, živim naju in nas. No čisto po naključju sva se srečala ravno dan po Ljubljanskem maratonu. Kaj naj rečem lepotici, ki se pojavi pred mano? Hm. “Ali si tudi ti včeraj tekla na maratonu?” mi je ušlo kar samo od sebe z jezika. Odgovorila je: “ Ne, ampak drugo leto pa grem zagotovo.” Potem sva moral preteči še veliko kilometrov, da sva zares zaživela skupaj. Tek je res koristen za marsikaj. Tudi za ustvarjanje družine.

  1. Katerega maratona še niste obiskali pa bi si to želeli ter zakaj?

Konjiškega maratona. Do zdaj sem vedno bil zaseden na njegov termin. Žal tudi letos sovpada s tekom iz Ljubljane na Krim, pri katerem sodelujem. Organizira ga namreč Waldorfska šola in vrtec v Ljubljani in kot waldorfski oče moram seveda biti zraven. Gre za zelo lep tek skozi ljubljansko barje prvih 20 kilometrov po ravnem in 22 kilometrov v klanec.

  1. Kaj bi sporočili rekreativnim tekačem? Kaj bi bil ultimativni nasvet, ki bi jim ga dali?

Tek je izjemno dobro “orodje” za razsvetljevanje, pospravljanje in čiščenje glave, za utrjevanje kosti, hrustanca in mišic. Prebujanje imunskega sistema, očiščevanja telesa in še bi lahko našteval. Zaradi te multipraktičnosti tega orodja, ga je smiselno skrbno negovati. Ozaveščen slog teka, ozaveščeno dojemanje našega treninga in tekmovalnih ciljev, je zato tako zelo pomembno. Če si namreč zaradi zaletavosti, nevednosti in naivnosti onemogočimo tek, ga z drugimi dejavnosti zelo težko dobro nadomestimo.

Skratova prva učna ura

Želim ti jasne dneve, ko se boš počutila lahkotno, srečno,
in zadovoljna v harmoniji s samo seboj..
Želim pa ti tudi trenutke, v katerih boš doživela, kako razdvojena si,
razdvojena med predstavami, cilji in upanji.
Te ure naj te obdržijo budno in ti pomagajo, da tudi takrat,
ko ti bo dobro, ne boš spregledala brata in sestre v stiski.

Želim ti ljudi, ki ti bodo prisluhnili in te razumeli,
ki ti bodo vlivali moč in šli s teboj z roko v roki.
Želim pa ti tudi ljudi, ki se ti bodo zoperstavili, ti postavljali neprijetna vprašanja,
ki bodo vznemirjali tvoja življenjska načela.
Srečanja z njimi naj ti pomagajo, da boš vedno znova preverjala
svoja prepričanja, in če bo treba, stopila tudi na novo pot.

Želim ti delovno področje, na katerem boš lahko razvila svojo
fantazijo in ustvarjalnost, da boš doživela uspeh in zaupanje vase.
Želim pa ti tudi naloge, ki se ti bodo zdele težke
in boš ob njih doživela svojo nemoč, meje svojih zmožnosti.

To te bo namreč obvarovalo pred prevzetnostjo in občutkom večvrednosti.
Povečalo ti bo vzdržljivost, vendar le, če boš spoznala,
da sta stanovitnost in zvestoba pomembnejša od uspeha.
Tako se boš obrnila od lupine k jedru, od nebistvenega k bistvenemu, od površine v globino.

Želim ti skupnost ljudi, v kateri se boš počutila varno in sprejeto,
ki pa te bo tudi izzivala in popravljala tvoje mnenje.
Želim ti trenutke v njej, ki bodo polni nerazumevanja in konfliktov,
razočaranja in občutka osamljenosti.
Taka doživetja te bodo varovala pred napačno prilagodljivostjo, pred kimanjem
in nepravo ponižnostjo, pred napačnim odnosom do sebe in drugega.

Želim, da v takih trenutkih spoznaš, da življenje ni nekaj statičnega,
in da poskusiš ponovno začutiti v sebi življenjski utrip in radost.

Ko sem se začel resnično imeti rad…
Charlie Chaplin, sebi, za 70. rojstni dan

sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in v pravem času,
in da je vse kar se dogaja pravilno –
od takrat dalje sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas,
in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje ČAŠČENJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.
Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,
a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje PONIŽNOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem se odrekel življenju v preteklosti,
in da skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.
Ko pa sem spet našel moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.